Kot februarju pritiče, smo v vrtcu Medvedek ta mesec začeli kulturno obarvano. Po lanski uprizoritvi Povodnega moža, smo letos spomin na največjega slovenskega pesnika počastili z izvedbo kratkega recitala njegovih pesmi, ki so izšle v zbirki Poezije. Uvodoma so slovensko himno zapeli otroci, ki v letošnjem letu obiskujejo tematske urice Cici Glasbenik, nato smo slišali še uglasbeno različico pesmi O, Vrba, nastopajoče vzgojiteljice in vzgojitelji pa so interpretirali še pesmi Kam?, Apel in čevljar ter Al prav se piše.
Morda si kdo misli, le kako naj majhni, komaj leto dni stari otroci razumejo zapletene Prešernove verze? A kulturni praznik ni zgolj poezija v jeziku, ki ga danes še odrasli težko razumemo. Kulturni praznik je dogodek, ki ga je treba začeti privzgajati že najmlajšim. Ta dan se odpravijo na prireditev, učijo se, kaj to sploh je, kupijo si svojo vstopnico, sedejo na stol v dvorani in v skladu z bontonom spremljajo predstavo. Vzgojiteljice poskrbijo tudi za to, da so pražnje oblečeni, dečki z metuljčki in kravatami, deklice z mašnicami v laseh. Spoznavajo državne simbole, vedo, da se ob izvajanju himne vstane in se po njej nikoli ne ploska.
Nekateri si bodo zapomnili, da so gledali medvedke v šoli, drugi morda to, da so bili posebej lepo oblečeni, tretji pa, da je Prešeren napisal točno eno knjigo. Ampak to dobro. (1) Vsako leto bodo v majhnih vedoželjnih glavicah v predalček pospravili kakšno novo informacijo, s katero spoznavajo našo državo, njeno tradicijo, kulturno-zgodovinske značilnosti in s katero krepijo svojo narodno zavest.
Špela M. Sedevčič, pom. vzgojiteljice
1: Citat. Saksida I., ur. (2004): Prešeren. DOC. Ljubljana, Rokus.
